Križem Romunije z družino po tirih in vodi - popotni dnevnik (2025)

Ponedeljek, 28. 7. 2025, Dunaj: Muzej avstro-ogrske vojaške zgodovine in nočni vlak v Romunijo 

Maribor, 7.05 - Čakamo na glavnem kolodvoru na naš prvi vlak. Priznam, nekoliko mešane občutke imam. Pred Romunijo imamo Slovenci precej strahov, verjetno večinoma predsodkov. Po drugi strani jo v zadnjem času marsikdo prikaže kot izjemno, še večidel neodkrito destinacijo.

Pet nas je. Gašper, najin prvorojenec, je dejal, da ga popotovanje po Romuniji zanima, vendar ne z nami, zato se je odločil ostati doma. Ostali smo se podali na pot. Od teh si je bil Jurij pred nekaj dnevi na skavtskem taboru zvil gleženj in posledično sedaj hodi zelo počasi. Dominik, najmlajši, se v zadnjem obdobju obnaša prav pobalinsko. Rok si na peronu pravkar čisti svoje od blata umazane gojzerje. In potem sva tu uboga starša, ki upava, da se bova na potovanju mogla spočiti po napornem letu, ki je za nama. Bomo videli…

Dunaj, 19.18 - Smo pred vkrcanjem na Dacia Express, ki nas bo (upamo) do jutra pripeljal v Romunijo.

Dopoldanska vožnja na Dunaj je potekala gladko in sproščeno. Povsem drugačna zgodba pa je bila hoja do Vojnozgodovinskega muzeja blizu glavnega dunajskega kolodvora - zaradi Jurijeve nedavne poškodbe smo za slab poldrugi kilometer potrebovali skoraj uro in pol! Za Jurija trening vztrajnosti, za nas ostale lekcija iz potrpežljivosti. Nazaj grede sva z Rokom Jurija občasno nosila, da je šlo hitreje.

Sam obisk muzeja se je splačal, otrokom je bil ogled zelo zanimiv. Tudi meni, čeprav sem kot zapriseženi pacifist z ugovorom vesti vse prej kot vojaški navdušenec. Med ogledom sem bil posebej pozoren na avstro-ogrski vpliv v krajih, kamor se odpravljamo. Sicer pa je muzej poln avstro-ogrskega cesarskega patosa, do česar imamo Slovenci tradicionalno mešane občutke.

Malo naprej od Dunaja, 19.55 - Ob prihodu v ležalni kupe Marinka doživi mali panični napad. Prepričana je, da se nam bodo naši ležalniki med spanjem podrli in bomo popadali eden po drugem. No, dejansko je bil eden slabo podprt, kar sem potem hitro uredil.

Medtem smo drveli s 155 kilometri na uro (izmerjeno!). V romunskem vlaku. Torej vlaki romunskih železnic le niso tako notorično počasni.

Lahko noč!

Torek, 29. 7. 2025: Iz Transilvanije na sever čez Karpate v Bukovino ob ukrajinski meji

Alba Iulia, 8.10 - Po enajstih urah in pol vožnje smo na ciljno postajo prispeli točno! Zanimivo, pred dvema letoma smo na nočnem vlaku iz Švice

v Prago doživeli kar tri ure zamude… Kdo je zdaj tu nor? Pred današnjim izkrcanjem pa smo tudi prek romunske pokrajine drveli s 150 kilometri na uro (v Sloveniji je to redko). In samo za informacijo: Noben ležalnik se nam ni podrl.

Na vlaku proti severu, 12.38 - Iz Transilvanije se sedaj peljemo v pokrajino Bukovina.

Ker je Marinka počakala z Jurijem v trgovini pri železniški postaji, smo imeli ostali fantje možnost za hiter ogled citadele Alba Carolina, impresivne zvezdaste utrdbe iz 18. stoletja, ki leži na rimskih in srednjeveških ostalinah. Sredi nje stoji katedrala svetega Mihaela, najstarejša romansko-gotska cerkev v Romuniji (iz 11. stoletja, zgrajena verjetno še pred veliko shizmo, ki je ločila danes večinoma pravoslavne romunske kristjane od katoliških).

V Karpatih, blizu prelaza Tihuța, 18.31 - V oblačnem, mračnem popoldnevu se na skoraj tisoč metrih višine z osemdesetimi kilometri na uro vozimo skozi temačen smrekov gozd v bližini prelaza, znanega po zloveščem opisu v romanu Drakula, ki sem ga prebral pred nekaj meseci. Tu blizu naj bi stal Drakulov grad. Tihuța [izg. Tihuca] -  ime je slovanskega izvora, in res je tiho tod.

Počez prečkamo Karpate, drugo najdaljše gorovje v Evropi. Kmalu bomo zapustili Transilvanijo in vstopili v Bukovino, ki se proti severu nadaljuje v Ukrajino. Tokrat se je vlaku v več kot enajstih urah vožnje nabralo že za skoraj eno uro zamude. Pokrajina je sicer zelo lepa. V majhnih naseljih, posejanih po njej, občudujemo lične cerkvice z ljubkimi stolpiči, značilne za karpatsko sakralno (pravoslavno in grkokatoliško) arhitekturo. Na drugi strani prelaza, ko prispe na planoto, naš vlak še pospeši. Vztrajno zmanjšuje zamudo.

Najmlajši član odprave, Dominik, je že razmeroma naveličan dolge vožnje, vendar se še dobro drži. Marinka se ga trudi animirati.

Prejle sem pričel brati knjigo o Freudu, ki jo je napisal njegov dober poznavalec Christfried Tögel in sem jo nabavil pred dobrim mesecem ob obisku Freudove ordinacije, danes muzeja.

Gura Humorului, 21.04 - Iščemo nocojšnje prenočišče, ki smo ga rezervirali. Lastnica je navodila za dostop do nastanitve pomotoma poslala napačnemu prejemniku. Na ulici sem telefoniral lastnici. Nakar k meni pristopi prijazna gospa in ponudi pomoč. Vpraša za telefonsko številko, bi se ona pogovorila z lastnico. To tudi stori in je težava zato lažje rešena! Ponudi še prevoz z avtomobilom do Lidla, ker ni tako blizu in ga bodo čez eno uro zaprli. Res prijazno!

Vedel sem, da so Romuni zelo gostoljubni. V živo to izkušati je vseeno drugače. Danes so nas večkrat ustavili ljudje na ulici in povpraševali, kaj je narobe z Jurijem. Videli so ga šepati in so skušali pomagati.

Ob konkretnih izkušnjah se talijo predsodki.

Sreda, 30. 7. 2025, Gura Humorului: Unescov samostan Voroneț in večerni ples vodometov 

Že nazaj v apartmaju, 10.07 - Grejem se s toplim mlekom in se sladkam z odlično čokoladno ploščico Rom v barvah romunske zastave in z rumovo kremo. Rom po romunsko pomeni rum. Besedna igra vsebuje posrečeno dvosmiselnost. Zunaj dežuje. Prejle sem se vrnil z nakupa v Lidlu, ki je dva kilometra stran, peš sem po dežju pritovoril kakih dvajset kil špecerije.

Ob vrnitvi v apartma pa je Rok še vedno spal. Sedemnajstletnik, mišičasto natreniran, ki že zdaj z veseljem obiskuje nekakšna vojaška usposabljanja. Zakaj ga nisem pozval, da gre z menoj in mi pomaga nositi? Ker sem želel prihraniti čas, predvsem pa živce. Obojega bi, po izkušnjah sodeč, potreboval kar precej, predno bi spečega uporniškega najstnika pripravil, da bi mi šel pomagat. Hoje in nošenja nakupov sem itak vajen. Vendar se zavedam, da mu vseeno nekoliko zamerim, da "je pustil fotra, naj se sam matra". Ko bo čas za jesti prineseno hrano, pa bo seveda takoj zraven… Odkar imava najstnike, je za naju z Marinko njihova razvojna egocentričnost pogosto boleča.

V restavraciji poleg našega apartmaja, 19.38 - Svinjski file v gobovi omaki, mehko račje meso s polento, pečena svinjska rebra z dušenim zeljem, … Vse izredno okusno, drug pri drugem vsi pokušamo vse jedi. Priredili smo si namreč večer romunske kulinarike. Paša za oči in še bolj za brbončice!

Pred tem smo se vrnili s pohoda do poslikanega samostana Voroneț, ki je srednjeveška pravoslavna znamenitost pod Unescovo zaščito. Freske so naslikane tudi po zunanjih stenah in še vedno presenetljivo dobro ohranjene. Samostan imenujejo kar Sikstinska kapela Vzhoda.

V Parku fontan, 21.04 - Za karpatskimi hribi ugaša sončna svetloba. Na vrhu nad mestom žari svetlobni krščanski križ. V Parku fontan nenadoma zadoni glasba, v ritmu pesmi usklajeno brizgne nešteto vodnih curkov, umetniško osvetljenih v prelivajočih se barvnih kombinacijah. Celo uro traja pravi ples vodometov v krogu s premerom sto metrov. Spektakel za oči in ušesa. Na sredi kroga občasno teatralno izbruhne najmogočnejši vodomet, velik skoraj kot gejzir Stari zvestež v ameriškem Yellowstonu. Marinka ob meni razigrano poplesuje v ritmu glasbe. Izmenjujejo se glasbeni žanri od klasike prek rokovskih hitov moje generacije vse do narodnih skladb, zlasti romunskih. Takrat se vodni curki obarvajo v romunsko modro-rumeno-rdečo trobojnico. Romuni še nekaj dajo na narodni ponos, ki je v Sloveniji pogosto pospremljen celo s samouničevalnim prezirom.

Ob desetih zvečer se predstava zaključi. Naravna svetloba je medtem že povsem ugasnila. Na vrhu nad mestom še vedno žari križ. Tudi ta simbol Romunom še zmeraj precej pomeni.

Četrtek, 31. 7. 2025: Etnografski muzej in nočna vožnja v Dobrudžo

Železniška postaja Gura Humorului Oraș, 16.18 - Čakamo na odhod iz mesta. Prvi del popoldneva smo preživeli v etnografskem muzeju, kjer so z artefakti in videoposnetki prikazani tradicionalno življenje in običaji v Bukovini. Zaposleni v muzeju nam je z veseljem povedal in razložil marsikaj zanimivega na temo.

Sam sem v muzeju med drugim ponovno, kot že večkrat poprej v zadnjem času, z grenkobo ugotavljal, kako mi je feminizem (ali tisto, kar se je izdajalo kot takšno) opral možgane. Celo v močno tradicionalni družbi romunske preteklosti so etnologi opisali matriarhalne elemente. Ženske so že nekdaj imele bistveno več moči, kot priznava feminizem. Ta v skladu s svojo temeljno ideološko paradigmo (kar dogmo) povsod vidi patriarhat oziroma prevlado moških. Kdor zna pogledati izven tega okvira, pa bo marsikje opazil žensko psihološko in družbeno moč.

Železniška postaja Suceava, 19.26 - Večerja v bistroju Peron v največjem mestu romunskega dela Bukovine. Smo na zemljepisni širini, ki je približno enaka širini Salzburga! Zanimivo, vsaj v moji predstavi se je Romunija nahajala nekje znatno spodaj na jugu. In kar je južno, ljudje pogosto vrednotimo kot inferiorno v kvaliteti. Trenutno se torej nahajamo še bistveno severneje kakor doma v Mariboru. Če smo že pri tem, hecno dejstvo je tudi, da leži Dunaj vzhodneje od Maribora (in seveda Ljubljane). In kako radi so nas Avstrijci v preteklosti označevali za vzhodno Evropo, sebe pa za zahodno! No, takrat bi bilo točneje govoriti o stopnji razvitosti demokracije in o kazalnikih, kot je višina BDP na prebivalca. Slednji kazalnik je danes v Romuniji še zmerom več kot za tretjino nižji od slovenskega. Kar nakazuje že bežen pogled na romunske ceste, kjer opažamo modele avtomobilov, ki so po slovenskih cestah vozili pred desetimi ali dvajsetimi leti.

Petek, 1. 8. 2025: Z ladjo po delti Donave do mesta, kamor ne vodi nobena cesta 

Železniška postaja Medgidia, 3.58, po izkrcanju iz nočnega vlaka za Konstanco in Mangalijo - Vlak je bil nabito poln letovanja ob Črnem morju željnih Romunov in njihove prtljage. Kljub nočnim uram si je ženska v dvajsetih v našem kupeju na zvočnik ogledovala objave na družbenem omrežju. Kot da to ne bi bilo dovolj, si je nato še prižgala elektronsko cigareto. Narcisistična, vase zaverovana generacija ali "samo" nevljudnost in nevzgojenost?

Sedaj smo se znašli na osamljeni postaji. Drugi potniki so odbrzeli naprej do morja, mi pa smo namenjeni bolj severno, v delto Donave. Pred postajno zgradbo opazimo dve potepuški mački. V notranji čakalnici nekdo tako smrči, da se ga še ven razločno sliši. Imamo zgodnji zajtrk. Tri mačke, štiri. Privabila jih je naša hrana, in čedalje več jih je. Pri sedem nehamo šteti. So kar nadležne; tipično drzne in mršave mestne potepuške živali. Ko pojemo, izginejo prav tako neopazno, kakor so se bile pojavile. Ne želimo fizičnega stika z njimi, ker se bojimo bolezni. Marinki je zelo neprijetno. "Ne morem verjeti," ponavlja. In pristavi: "Tako je bilo pri nas pred tridesetimi leti". Umazano in zanemarjeno, namreč. Meni se zdi situacija nekoliko nadrealistična. Otroci pa se smejejo in brijejo norce.

Naposled se na vzhodu začne daniti.

Vožnja po Dobrudži, 9.01 - Popolnoma drugačna pokrajina in podnebje kakor včeraj v Bukovini. Iz gozdnatega, hribovitega reliefa Karpatov in gorsko-celinske klime smo prišli na sušne, stepske planjave. Sončne, tople in vetrovne. Vetrnic za generiranje zelene električne energije se zdi skoraj več kakor dreves. Prav tako se je spremenil videz domačinov, tu so ljudje bolj balkanskih potez v primerjavi z ukrajinskim pridihom Bukovincev.

Še malo, pa bomo prispeli v Tulceo, vstopno mesto za donavsko delto.

Tulcea, 13.30, plovba po Donavi - Pravkar smo izpluli. Naša ladja Moldova reže valove Donave proti osrednjemu in najkrajšemu plovbnemu rokavu Sulina. Čez tri ure in pol bomo ob Črnem morju v istoimenskem mestu, ki je dostopno samo po vodi. Niti ena sama cesta, niti preprosta steza ne vodi do njega preko ogromnega mokrišča, največjega evropskega močvirja. To je ptičji raj (največ pelikanov v celi Evropi je prav tukaj) in Unescov biosferni rezervat. Delta Donave ima površino za petino Slovenije in se zaradi nanašanja rečnih naplavin še naprej širi. Ukrajina se začne le par kilometrov severno od nas, manjši del delte pripada tudi njej.

Hecno je pomisliti, da voda, ki jo doma v Mariboru stočimo v odtok, dva tedna kasneje (sem izračunal) priteče tod mimo.

Crișan, 15.43 - Smo v osrčju delte, že čez polovico 72-kilometrske ladijske poti. Imenitno se mi zdi, da sem tukaj, saj si nikdar nisem mislil, da bom to sploh kdaj doživel. Ustje Donave se mi je zdelo ne samo oddaljeno, temveč tudi močno odročno (kar pravzaprav niti ni tako daleč od resnice). Pa vendar ljudje živijo v teh vasicah, nanizanih ob Donavi. Dvakrat na dan se tu ustavi linijska ladja. V krajih imajo celo po nekaj kilometrov ceste.

Naša popotniška skupina se je pomirila. Dopoldne smo imeli banalen prepir zaradi vprašanja, kaj bomo jedli za kosilo. Kot ponavadi, so bili seveda pravi razlogi za vročo kri globlje. Med njimi sta Marinkini nezadovoljeni potrebi po varnosti (oziroma gotovosti in predvidljivosti, česar na potovanjih večkrat zmanjka) in po kavi (tudi te ni možno zagotavljati z enako zanesljivostjo kakor doma), kar oboje mojo ženo naredi neprijetno do sopotnikov. Posledično postanem neprijeten tudi sam.

Sobota, 2. 8. 2025, Sulina: Oddih v letovišču ob Črnem morju 

Plaža Sulina, 13.07 - Pravkar sem se okopal v Črnem morju. Otroci so še pri vodi in ustvarjajo utrdbo iz mivke. Na peščeni plaži, ki izgleda kot na Zanzibarju, je precej ljudi. V daljavi na morju, pred vstopom v plovno pot po Donavi, je zasidrana velika ladja.

Med potjo iz apartmaja do sem smo šli mimo divjih konj, ki se tod prosto pasejo po travnikih.

Srkam pepsikolo in berem knjigo o Freudu.

Obenem v meni odzvanja opažanje, kako so Romuni prijazni. Pripravljeni pomagati. Komunikativni. Preprosti. Nisem si jih predstavljal takšnih.

Nedelja, 3. 8. 2025: Čez sušno in vetrovno Dobrudžo v romunsko metropolo 

Sulina, 6.39 - Že vkrcani na ladji v pristanu čakamo na izplutje.

Prva stvar, ki sem jo po današnjem vstajanju opazil, je bila čudovita razcvetena mimoza pred balkončkom našega apartmaja. Pozna se, da pri Sulini raste subtropski gozd, najsevernejši v Evropi.

Nato smo se sprehodili do pristana po tlakovanih cestah (asfalta v mestecu nismo uzrli, saj bi bilo preveč neprikladno z ladjo vsakič tovoriti asfaltirno tehnologijo tja in nazaj).

Za vkrcanje je zopet zadostovala digitalna vozovnica. Nasploh je v Romuniji prijetno presenečenje, kako digitalno prijazna je država - ne le na ladji, tudi na vlakih smo doslej vselej pokazali zgolj digitalno različico vozovnice, čeprav jih imam za vsak slučaj še natisnjene. In celo na stojnici neposredno na plaži smo ležalnik in prigrizek mogli plačati s kartico. Poleg tega imajo romunske državne železnice zelo informativno spletno in mobilno aplikacijo (celo bolj od Nemških in Avstrijskih železnic). Mobilna povezava pa je dostopna praktično povsod po Romuniji, kjer smo doslej potovali. Urejena in dobro funkcionirajoča je celo po vsej dolžini naše plovbe po donavski delti.

Sedaj so že vklopili ladijske motorje. Še malo, pa odrinemo! Proti Vlaški oziroma Munteniji. Naš današnji cilj je Bukarešta, ki jo bomo dosegli po več kot štiristo preplutih in z vlakom prevoženih kilometrih.

Naš fotograf in ornitolog Rok je na vodi pravkar opazil pelikana in s telefonom napravil lepo fotografijo.

Na ladji, okrog 10.00 - Igrali smo se s Pogovornimi karticami za otroke, ki jih je pripravila moja kolegica s faksa Martina. Očitno so dober katalizator za pogovor z otroki, saj smo čisto padli noter in dolgo časa resno kramljali. Marsikaj smo si povedali drug o drugem in se odlično povezali.

Še vedno plujemo po Donavi, ki je tu prav mogočna. Spomnim se, kako neizstopajoča se mi je zdela pred pol leta pri Günzburgu v Nemčiji, kjer smo jo prečkali med obiskom Legolanda z mlajšima otrokoma. Evropski veletok je tam seveda še relativno majhna reka.

Pred četrt ure smo prehiteli ladjo Baltic Steel. ChatGPT mi je povedal, da gre za splošno tovorno ladjo, ki je bila pred nekaj dnevi še na sidrišču v Varni (Bolgarija), v preteklih tednih pa je bila plula po Baltiku iz Liepaje (Latvija) prek Gdanska (Poljska) in danskih pristanišč, okoli Iberskega polotoka, skozi celo Sredozemsko morje in Bospor v Črno morje.

Med Sulino in Tulceo je plovba mogoča tudi za velike morske ladje, dalje gorvodno pa načeloma le za rečne ali rečno-morske, ki lahko plujejo mimo Budimpešte, Dunaja, Linza in naprej po Renu vse do Severnega morja.

Železniška postaja Tulcea Oraș, 14.04 - Čakamo na vlaku, da odpelje. V všečnem bistroju nedaleč od postaje smo se okrepčali z všečnim kosilom. Bili smo zadovoljni, z zadovoljenimi glavnimi potrebami: siti, dovolj spočiti, medsebojno povezani in uglašeni. Ko je tako, smo pomirjeni in je vzdušje v naši potovalni skupini pozitivno.

Od bistroja do vlaka pa smo že hodili po opoldanski pripeki. Počasi, ker Jurij še vedno šepa in se bolj vleče kakor hodi (glede na mnenje zdravnika in svoja opažanja z Marinko dvomiva, ali zares upravičeno ali pa zato, ker se je nemara pretirano vživel v vlogo poškodovanca).

Sam kot ponavadi tovorim še hrano in dodatno vodo za celo družino, saj se Rok (ja, hrust Rok) še vedno otepa nalog, ki mu jih dajeva z Marinko, jaz pa se ne želim prepirati z njim okrog tega in raje naredim sam. Opažam sicer, da se je v meni že nabrala zamera do Roka zaradi tega, in moral se ji bom primerno posvetiti.

Baia, 15.54 - Spet sem malo žulil svojo knjigo o Freudu. Napisana je v nemščini, zato mi gre branje počasneje. Zraven o vsebini premišljujem in jo dodatno preiskujem, poglabljam. Sedaj sem zaključil s poglavjem, kjer avtor povzame knjigo Študije o histeriji (1895), ki jo je Freud napisal skupaj s svojim neformalnim učiteljem Breuerjem.

Sicer je bil Freud strasten popotnik (bolje rečeno turist, saj je na potovanjih stremel k udobju), vendar teh krajev, skozi katere sedaj potujemo, ni obiskal.

Na vlaku za Bukarešto, 22.41 - Sedaj smo se že umirili, prej pa je bila situacija nekoliko napeta. Okrog petih popoldne se je naš tedanji vlak nenadoma ustavil sredi polja sončnic, posejanih z generatorskimi vetrnicami. Izkazalo se je, da je na železniškem prehodu brez zapornic lokomotiva zadela v avtomobil, ki je takrat peljal čez progo, in ga v zadnjem delu precej poškodovala. Približno dvajset minut po dogodku je na kraj nesreče priletel reševalni helikopter, pred tem je prihitel že reševalni kombi. Poškodovana je bila tudi lokomotiva, zato so čez čas pripeljali drugo, ki je našo celotno garnituro odvlekla do prve večje postaje, kjer so lokomotivo zamenjali.

To je bilo sicer na naši izstopni (prestopni) postaji, vendar spričo triurne zamude nismo ujeli našega vlaka za Bukarešto in smo morali na naslednjega. Ta je kar dvoetažni in precej dolg, toda poln dopustnikov iz priljubljenih letovišč ob Črnem morju, zato z Rokom že celo vožnjo stojiva. Jurij sedi na stopnicah, malemu Dominiku in Marinki je sprevodnik omogočil sedenje na sedežu za osebje.

Dosedanjo vožnjo na tem vlaku sem izkoristil za načrtovanje našega jutrišnjega dne v romunski prestolnici. Predvsem za planiranje transferjev z javnim prevozom, ki ga bomo nujno potrebovali, ker ima Jurij še vedno težave s hojo.

Eden od sprevodnikov je pravkar preprečil prešerno razpoloženemu mladeniču, da bi si v predprostoru vagona prižgal cigareto. Na romunskih vlakih je očitno navada, da potniki kadijo pri odprtih vratih, medtem ko vlak stoji na postaji. A na tem medregijskem vlaku je med prejšnjo in naslednjo postajo (ki bo šele v Bukarešti) več kot sto kilometrov razdalje, kar zna biti precejšen izziv za nekoga, ki trpi za odvisnostjo od nikotina.

Ponedeljek, 4. 8. 2025: Bukarešta, vzhodni Pariz z zgodovino trdega komunizma 

V restavraciji hitroprehranske verige v središču mesta, 15.39 - Čakamo, da nam prinesejo naš glavni dnevni obrok. Dopoldne smo si ogledali Palačo parlamenta, drugo največjo zgradbo na svetu, ki je, kot sem nekje prebral, odraz megalomanije romunskega komunističnega diktatorja Nikolaja Ceaușescuja.

Logično nadaljevanje po ogledu omenjene palače je bil obisk muzeja komunizma v strogem centru mesta, kjer so odkrito in verodostojno prikazane značilnosti komunističnega obdobja romunske zgodovine. Kako osvežujoče za nas, vajene slovenskih razmer! V moji državi se ljudem čedalje bolj kolca po komunizmu, morda še najbolj tistim, ki ga niso doživeli, ker so se rodili že po padcu Berlinskega zidu. V muzeju je nazorno prikazano, da tudi v Romuniji (kakor doslej še nikjer na svetu) komunistične sanje v praksi ljudem niso prinesle sreče in blaginje. Ravno nasprotno, romunsko ljudstvo je pod trdo roko te levičarske skrajnosti čedalje bolj trpelo, dokler se ji ni silovito uprlo koncem osemdesetih let.

Ne samo, da v času komunizma ljudje niso imeli ne fizične ne intelektualne svobode, tudi hrane niso imeli dovolj, ne bencina, ne elektrike. Zaradi "varčevalnih ukrepov" partije. Potovanja v tujino so bila močno omejena. Literarni klasiki prepovedani. Hrana omejena na 2.700 kalorij dnevno (in živil še v tem obsegu pogosto ni bilo moč dobiti). Vožnja avtomobila samo na sode ali lihe nedelje glede na registrsko tablico (razen članov partije, ki so imeli posebne tablice in so smeli voziti vse nedelje!). Elektrika na voljo samo dve uri dnevno. Nasprotniki režima pa strogo in kruto preganjani.

Najbolj od vsega me je zadel podatek, da je imel véliki Ceaușescu opravljene zgolj štiri razrede šole! Kljub temu (ali morda ravno zato) je vodil državo na način, da je ljudem v veliki meri določal, kako morajo živeti.

Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, precej pred zloglasnim Zimbardovim zaporniškim eksperimentom z univerze Stanford, je romunska komunistična partija v okviru svojega sistema koncentracijskih taborišč izvajala še bolj zločesti Eksperiment Pitești, kjer je uporabljala telesno nasilje in psihološko mučenje v namen prevzgoje. Zapornike, ki so se poznali ali bili prijatelji, so namestili v isto celico in nekaterim določili vlogo preganjalcev, drugim vlogo žrtev. Preganjalce same so pretepali in mučili, dokler niso podpisali izjave, da se odrekajo vsem svojim prepričanjem. Nato so morali oni prevzeti vlogo mučitelja svojih znancev oziroma prijateljev. Izvajalci projekta so želeli doseči popolno ideološko podreditev in ustvariti "novega človeka" brez lastne volje, popolnoma lojalnega režimu.

Krasni stari svet!

Žal se zdi, da se je Romunija od njega v večji meri distancirala kakor moja draga domovina Slovenija. Kasneje smo na ulici opazili enega od grafitov v čast 35. obletnici romunske vstaje proti komunističnemu zatiranju, medtem ko na slovenskih ulicah najdemo prej izraze simpatije do našega, jugoslovanskega diktatorja in njegovega represivnega režima.

Kontracepcija in splav sta bila v komunistični Romuniji prepovedana, da bi se čim bolj okrepilo število državljanov. Po drugi strani pa je partija, po pripovedovanju vodičke v muzeju, izvajala preganjanje Židov. Tudi komunistična Romunija je imela svoj holokavst, je menila gospa, ki je bila slišati dobro poučena. Judov je bilo pred drugo svetovno vojno v Bukarešti kar 10 odstotkov, po vojni pa jih je oblast prodajala v tujino.

Po muzeju komunizma smo si ogledali še čudovito cerkvico grkopravoslavnega samostana Stavropoleos iz začetka 18. stoletja. Bizantinski, osmanski, renesanční in baročni arhitekturni stil so tu združeni v zanimivo kombinacijo, ki je prej še nikoli nisem videl.

Torek, 5. 8. 2025: Po Vlaški ob Donavi v Banat - sprejemanje privlačnih in odbijajočih plati Romunije 

Železniška postaja București Nord, 10.13 - Ko se ozrem na tablo odhodov, da bi ugotovil tir našega naslednjega vlaka, mi zastane pogled: "Istanbul", piše na tabli poleg drugih namembnih krajev. Vlak tja krene ob 10.11. Uau, gre za vlak Bospor Express, ki v poletnih mesecih omogoča potovanje v Turčijo brez prestopanja v Bolgariji. Zveni malo kakor slavni Orient Express, ki žal že dolgo več ne vozi kot redna linija. Meni že Bospor Express razburka domišljijo in razvname apetit po vlakovnih potovanjih. Da, priznam, zelo rad se vozim z vlaki. Že kakih trideset let. Ni mi toliko važno, kakšni so, da se le premikajo. In če me pripeljejo v nove kraje, še toliko bolje.

Nazadnje sem bil v Bukarešti na prav tej železniški postaji pred točno petindvajsetimi leti, v okviru enomesečnega vlakovanja z Interrailom po celotni Evropi. Takrat sicer sploh nisem zapustil te postaje, ker sem imel le prestop na naslednji vlak. S pogledom sedaj iščem mesto, kjer sem takrat stal. Spomin je živ, kot bi bilo včeraj!

Caracal, Vlaška, 14.18 - Zopet se vozimo, novim dogodivščinam naproti. Odprl sem si romunsko Pop Colo, táko z ingverjem. Okusna je, prijetna poživitev moje običajne kola rutine. Pop kola uporablja naravni kofein iz rastline kola, kar sta Coca-Cola in Pepsi že pred časom opustili.

Razmišljam o romunskem jeziku. Ne samo, da je znaten del besedišča tega sicer romanskega jezika slovanskega izvora, romunščina vsebuje tudi nekaj prav zanimivih besed. Na primer copii pomeni otroci - "kopije" staršev torej. Sodeč po besedah Romuna, uslužbenca na recepciji, s katerim smo se davi o tem pogovarjali, ima beseda v resnici isti koren kot romunski izraz za kopijo. Ali pa beseda bărbați, ki pomeni moški in izhaja iz besede brada. Dobesedni pomen je torej bradati spol. In război, ki pomeni vojna; slovanski izvor izraza je očiten.

Pogledi skozi okno vagona razkrivajo, da se trenutno vozimo med prostranimi žitnimi polji. Ni čudno, pokrajina Vlaška je namreč romunska žitnica.

Drobeta-Turnu Severin, 17.55 - Sedaj se peljemo ob Donavi, na meji s Srbijo. Lep odsek poti je, voda široke reke se lesketa v popoldanskem soncu. Brzimo mimo pretovornih terminalov za rečni promet. Pa mimo velike hidroelektrarne Železna vrata 1, ki je največja na Donavi. Njene inštalirane moči je za kar polčetrto šoštanjsko termoelektrarno ali krško nuklearko, oziroma za povprečne potrebe po elektriki več kot poldruge Slovenije. Poleg tega ogromen jez upočasni prej izjemno divji tok reke skozi ožino Železna vrata, da lahko tam poteka rečni promet precej varneje, enostavneje in tudi z večjimi ladjami.

Vlak ima trenutno polurno zamudo.

Orșova, v apartmaju, 22.28 - Prej nakazana vzhičenost ob lepotah in veličastju Donave se je na mah končala pol ure kasneje, ob sestopu z vlaka. Vsaj zame, ki sem moral iti odtočit na postajni WC: Od dveh pisoarjev v umazanih sanitarijah je pri obeh zaradi pokvarjenega cevovoda urin odtekal kar na tla, v prostoru s školjko pa je kraljevala velika luža neznane tekočine. Skorajda mini travmatična izkušnja! Za nameček me je neki možakar, morda brezdomec, ki mi je samoiniciativno pokazal lokacijo "sanitarij" (besedo sem moral dati v navednice, ker naj bi označevala prostore za vzdrževanje čistoče in higiene), po uporabi le-teh prosil za denar, češ da je lačen (kar bi utegnilo biti res).

Opisano je bila le uvertura v "dramo", ki je sledila. Do našega apartmaja v središču mesteca bi po načrtu morali peš ob glavni cesti z živahnim prometom tovornjakov vlačilcev. Marinka je menila, da bi se s tem izpostavljali preveliki nevarnosti. Močno se je zbala in postala, v mojem doživljanju, spet precej neprijetna.

Končalo se je tako, da smo zadevni poltretji kilometer poti opravili s taksijem, ki ga je poklicala Marinka. A tudi taksist in njegov avtomobil sta ji vzbujala tesnobo (velike razpoke na vetrobranskem steklu niti name niso naredile najboljšega vtisa).

Ampak konec dober, vse dobro! Zatem ko smo nekaj časa iskali našo nastanitev, smo se vendarle uspešno namestili. Apartma je bil Marinki všeč, in če je ona zadovoljna, sem ponavadi tudi jaz.

Sreda, 6. 8. 2025: Veličastna Železna vrata 

Orșova, v apartmaju, 12.26 - Vrnili smo se z organiziranega izleta z gliserjem po Donavi gorvodno, kjer smo v dveh urah prepluli skoraj petdeset kilometrov in videli veliko zanimivosti:

Znamenito sotesko Železna vrata, kjer si je Donava utrla pot skozi Karpate in je posledično njena struga zelo ozka in globoka ter še danes, po izvedeni regulaciji reke, precej hitra. Zaradi nekdaj razpenjene vode tisti del nosi ime Donavski kotli. Nikjer na vsem plovnem delu Donave ni reka tako ozka kakor tu.

S čolnom smo se ustavili še pri samostanu Mraconia, ki stoji prav na dotičnem, v preteklosti še bolj dramatičnem delu reke. Pa pri največjem kamnitem kipu v Evropi, ki predstavlja dakijskega kralja Decebala. Na romunskem bregu ponosno in odločno zre proti srbski strani, od koder so Dakijo nekdaj napadali Rimljani. V bližini smo si ogledali tablo, ki že skoraj dve tisočletji opeva gradbeni uspeh cesarja Trajana, Decebalovega nasprotnika, ki je skozi ožino Železna vrata dal zgraditi cesto, kar je bil tehnično kaj zahteven podvig.

Zapluli smo v jamo Ponicova, v kateri se istoimenska reka izliva v Donavo, potem ko nekaj kilometrov stran in sto metrov višje po bregu ponikne (od tod njeno ime).

Uživali smo v ogledovanju zanimive pokrajine, zanimivo pa je bilo tudi opazovati velike tovorne konvoje, ki so pluli po reki. Na primer tipični sklop vlačilca (natančneje rečeno potisne ladje) in šestih barž (kombiniranih po tri v dolžino in dve v širino), dolg 250 metrov, s skupno nosilnostjo kar deset tisoč ton.

Orșova, v restavraciji, 15.36 - V apartmaju je na voljo pralni stroj in Marinka je od včerajšnjega prihoda pridno prala naše umazano perilo, ki se ga je že kar nekaj nabralo. Ko je obesila zadnjo žehto, smo se odpravili na kosilo.

Mladi natakar v restavraciji je prijazen in komunikativen, kakor med našim popotovanjem vedno znova ugotavljamo kot splošno značilnost Romunov poleg njihove gostoljubnosti in pripravljenosti pomagati. Zdijo se mi precej družabni.

Na jedilnem listu spet opazim obvestilo romunske davčne uprave o obveznosti izdajanja računov. Zanimivo, če gostinec zavrne izdajo računa, ima gost pravico izkoristiti kupljeno blago ali opravljeno storitev, ne da bi plačal njeno vrednost. Očitno se država resnično trudi izkoreniniti sivo ekonomijo.

Ugotavljamo, da se med Romuni in v njihovi državi presenetljivo dobro počutimo. Seveda nas moti več neurejenosti in umazanije na javnih mestih v primerjavi z državami zahodneje oziroma severneje. Toda v teh drugih državah, če dobro pomislim, obstajajo drugi problemi, ki so nemara še večji in do katerih se zdijo tamkajšnje družbe vsaj tako brezbrižne ali pasivne, kakor se zdi tukajšnja družba do omenjenih neurejenosti in umazanije. V mislih imam razpadanje vrednotnega tkiva, dekadenco, slabitev kulturnega jedra in identitete Evrope in Zahoda, kar bo imelo daljnosežne posledice in jih že ima. V Romuniji je, kot se zdi, ta proces počasnejši.

Orșova, nazaj v apartmaju, 20.15 - Po silovitem poletnem nalivu, ki smo ga po srečnem naključju prevedrili med obedovanjem v restavraciji, smo se v daljšem sprehodu (skupno 8,5 kilometra) povzpeli na hribček nad mestecem, kjer stoji čudovit pravoslavni nunski samostan svete Ane z odličnim razgledom na Orșovo in zaliv reke Cerna ob Donavi. Mnenja na Googlu samostan opisujejo kot kraj, poln miru, in res je takšen. Nama z Marinko sveta Ana še posebno veliko pomeni, ker sva se na anino poročila in ker sta (skupaj z možem svetim Joahimom) nebeška zavetnika zakoncev. Med obiskom samostana sva zopet občudovala pravoslavne stenske sakralne poslikave in ikone.

Po večernem oglašanju samostanskih zvonov, ki sem jim čuječno prisluhnil, sem njihovo brnenje slišal še kar kako minuto po zadnjem udarcu…

Iz središča mesteca do samostana in spet nazaj dol v kraj nas je spremljal simpatičen mladi potepuški kuža, ki se mu je očitno tožilo po nekoliko družbe. Dominik se je že kar navezal nanj, in je potočil nekaj solz, ko je štirinožcu v mestu nekdo dal nekaj za pod zob in je kuža nato ostal z njim.

Četrtek, 7. 8. 2025: Po slikoviti železnici čez gorski masiv Parâng v Transilvanijo 

Železniška postaja Orșova, 10.18 - Za povratek na železniško postajo se je Marinka strinjala, da gremo peš, saj smo predvčerajšnjim med vožnjo s taksijem opazili, da je med postajo in mestom urejena pešpot, ki je od ceste ločena z betonskimi pregradami.

Na magistralki sicer še vedno mrgoli težkih tovornjakov. Če bi se na svoje popotovanje odpravili z avtomobilom, bi levji delež poti opravili po takšnih cestah. Promet po njih je obilen in poteka dokaj počasi, vmes se še vedno najde kaka konjska vprega, ki skupno potovalno hitrost dodatno upočasni. Romuni menda v takih razmerah nevarno prehitevajo, zato je statistika nesreč na romunskih cestah precej črna. Zloglasne so tudi luknje na teh cestah, na katere je treba biti pozoren pri vožnji, prav tako na nasproti vozeče avtomobile, ki se jim izogibajo. Avtocest je v Romuniji malo, razdalje pa so precejšnje, saj je država velika. Takšen road trip bi bil vsaj zame kot edinega voznika precej bolj naporen od ležernega sedenja na vlaku. Težko bi podolgem in počez prekrižarili to prostrano državo, kar je naš namen.

Kmalu bo prispel naš prvi današnji vlak. Naslednji nas bo pripeljal na cilj v Transilvaniji. Če je imela Bukovina ukrajinski pridih, Dobrudža in Vlaška balkanskega, Banat (Orșova) celo nekoliko srbskega, bo v Sedmograški verjetno nekoliko nemški občutek, saj se je v srednjem veku v Transilvaniji naselilo precej Sasov, ki so tam ustanovili znamenitih sedem mest (odtod ime Sedmograška). Dve od njih bomo obiskali, in sicer Sibiu in Brašov.

Železniška postaja Filiași, okrog 13.20 - Marinka, ki je do železniških storitev znatno bolj kritična od mene, mi med čakanjem na naslednji vlak pove, da je prijetno presenečena, kako naši vlaki v Romuniji relativno zelo malo zamujajo. Nato nadaljuje s spomini na naša družinska vlakovna potovanja v zadnjih nekaj letih, ko smo v zahodni Evropi (v Nemčiji in na Danskem) doživeli velike motnje v prometu brez nam razumljivega razloga - precejšnje zamude in celo odpovedi vlakov. Tu pa so vlaki sicer stari in razmeroma počasni, vendar nekako zanesljivi, da te bodo pripeljali na cilj, in to brez pretirane zamude. Pri načrtovanju potovanja sem za prestope med vlaki zaradi morebitnih zamud vračunal široke časovne razmike, a jih sedaj v glavnem preživimo čakajoč na postajah.

Pietrele Albe (tj. Bele Skale), 17.12

- Vzpenjamo se preko karpatskega gorskega masiva Parâng, ki je drugi najvišji v državi. Dviguje se nad 2.500 metrov visoko in predstavlja v preteklosti težko prehodno naravno mejo med Oltenijo in Transilvanijo. Izgradnja železniške povezave skozi gorovje je regiji povezala, a je šlo za eno gradbeno najtežjih tras v Romuniji. Slikovita proga sledi soteski reke Jiu skozi nacionalni park. Zaradi zahtevne topografije nizamo predor za predorom, vmes pa se izmenjujejo mostovi in ostri zavoji.

Petek, 8. 8. 2025: Veličastni grad kralja Matjaža 

Deva, 7.03 - Predramim se v ličnem apartmaju v prijetnem in zanimivem mestu z rimskimi ostalinami. Mesto je znatno urejeno, kot bi se v njem resnično poznal germanski vpliv. Vsaj tako sva ga z Marinko doživela sinoči ob prihodu.

Danes ima naš Dominik god, česar se je zelo veselil, zato mu greva z Marinko brž voščit! Najprej pa ga bova seveda morala zbuditi.

Hunedoara, 14.14 - Za nami je ogled krasnega gradu Matije Korvina, znamenitega srednjeveškega ogrskega kralja, rojenega v Klužu (današnja Romunija), ki je našel pomembno mesto v slovenskem ljudskem izročilu kot kralj Matjaž. Dejansko je bil Matija Korvin delujoč tudi v slovenskih krajih in med ljudmi poznan kot vladar, ki se zavzema za in varuje malega človeka pred nasilnim plemstvom.

Žal Slovenci še vedno čakamo, da se bo v votlini pod goro spečemu kralju Matjažu brada devetkrat ovila okrog mize - takrat naj bi se prebudil in prinesel našemu ljudstvu pravico in narodno obnovo. Ni naključje, da je po ljudskem izročilu ta votlina umeščena pod Peco, na meji med slovanskim in germanskim prostorom, saj se je Korvin bojeval s Habsburžani za prevlado.

Grad je resnično zelo privlačen in zanimiv, s številnimi prostori in sobanami, stopnišči in prehodi, kjer smo se obiskovalci kljub oznakam mestoma kar izgubljali.

Pri grajskem vodnjaku je na nekem kamnu v srednjeveškem arabskem črkopisu vklesan skrivnosten napis. Grad je bil igral pomembno vlogo v obrambi pred Otomani in legenda pripoveduje, da naj bi skoraj trideset metrov globok vodnjak kopali trije turški ujetniki. Korvinov oče jim je za nagrado, ko bodo delo uspešno končali, obljubil svobodo, a je vmes tragično umrl. Ko so Turki po petnajstih letih mukotrpnega dolbenja žive skale naposled prišli do vode, se je kraljeva soproga (Matijeva mati) odločila, da ne bo spoštovala moževe obljube, in je ujetnike dala ubiti. Ti naj bi kot zadnje dejanje upora v kamen vklesali napis: "Lahko imaš vodo, vendar nimaš srca". Resnica je sicer, kot ponavadi, manj romantična od legende, saj dejanski pomen napisa oznanja, da "tisti, ki je tu kopal, je Hasan, ujetnik nevernikov".

Sedaj sedimo pri kosilu. Sam sem si naročil tipično tradicionalno romunsko jed: sarme s polento, svinjino, kislo smetano in pekočo papriko. Slednje nisem niti pokusil, ostalo je bilo izvrstno.

Deva, 15.30 - Do odhoda vlaka za naše naslednje transilvansko mesto (Sibiu) je še nekaj časa, velike nahrbtnike pa imamo zaklenjene na avtobusni postaji, zato si privoščimo še lahkoten sprehod po mestu.

Današnja pot z avtobusom do Hunedoare in nazaj je potekala v redu. Kolikor smo imeli doslej možnost opaziti, so Romuni kultivirani, vljudni in potrpežljivi vozniki. Redno ustavljajo pešcem na prehodih čez cesto; žal moram reči, da celo bolj kakor Slovenci - človek se vpraša, kje je večji Balkan.

Opažamo še, da so prebivalci Romunije v primerjavi s Slovenci precej bolj domoljubni. Romunske zastave so nevsiljivo prisotne skoraj na vsakem koraku. Podobno kot v Franciji ali še bolj. Cenjenja svoje lastne države in kulture se lahko Slovenci od njih učimo. Desetkrat manj nas je od Romunov, a sodeč po naši nizki ravni kulturne zavesti in identitete se nam zdi, da se nam tozadevno ni treba prav nič potruditi. Za mnoge Slovence je zdravo in potrebno domoljubje celo nekakšen nebodigatreba, kar vodi v kulturni suicid naroda.

Sibiu, 20.53 - Malo po osmi zvečer smo utrujeni prispeli do penziona - in naleteli na zaprta vrata. Še ko mi je uspelo nekoga priklicati po telefonu, je možakar nekaj rekel in takoj odložil. Sedaj čakamo tu že pol ure, pa nič…

Za vsak slučaj se nato sprehodim do konca pročelja dolge stavbe in odkrijem še eno recepcijo, ta ima vrata odklenjena in za pultom sedi uglajen mlajši receptor. Žal mi razloži, da gre za drugo nastanitev. Vendar pozna upravnika našega penziona in ga pokliče. Naš upravnik se mi po telefonu opraviči, češ da ni mogel poskrbeti za nas, ker je v bolnici. Kar morda drži, govor se mu zatika. A meni deluje bolj, kakor bi bil pijan… K sreči se naš upravnik in njegov kolega receptor iz sosednje nastanitve, ki je zelo ustrežljiv in prizadeven, uspeta dogovoriti za rešitev, ključi čakajo v sefu na steni terase.

Ko nam končno uspe priti v naši sobi, je treba urediti še nekaj stvari: nakup hrane za zajtrk (k sreči je trgovina za vogalom in odprta do 22. ure), izvedba večerje, tuširanje vseh članov naše ekipe.

Naposled sem bil že tako utrujen, da sem komaj vstal iz naslanjača in se še sam spravil pod tuš ter v posteljo. Pozna se, da zadnjih nekaj dni hodimo prepozno spat, zjutraj pa nimamo možnosti ležati do srede dopoldneva.

Sobota, 9. 8. 2025: Sibiu, zgodovinsko središče Germanov v Transilvaniji

Sibiu, 9.03 - Šele sedaj sva z Marinko vstala. Tokrat sva si privoščila poležati dlje, zaradi nakopičene utrujenosti in ker danes nimamo ničesar večjega v načrtu. Pretirano utrujen popotnik nima veliko od potovalnega dneva, zato je tudi počitek na potovanju neke vrste naložba. 

Sibiu, 13.15, na ogledu mesta - Sibiu, nemško Hermannstadt, je zgodovinsko središče Sasov v Transilvaniji ter transilvanska kulturna prestolnica. Tu denimo poteka že tradicionalni mednarodni transilvanski filmski festival. Hkrati je Sibiu eno najlepših in najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Romuniji.

Tu imajo Most laži. Legenda pravi, da se most podre, če se na njem kdo zlaže. In ravno ko sem na mostu fotografiral Marinko, me je Dominik nagajivo pobaral, ali so mi všeč gube moje žene. Odvrnil sem mu nekaj šaljivo pritrdilnega in se že v naslednjem trenutku zavedel, da sem na mostu laži izrekel nekaj ne prav resničnega. K sreči je most obstal…

V nadaljevanju smo se odločili povzpeti na zvonik evangeličanske stolnice svete Marije. Nagrajeni smo bili z lepimi razgledi na celotno mesto in visoke Karpate v ozadju.

Malce hecno mi je bilo videti evangeličansko cerkev v tipični gotski arhitekturni izvedbi, a svetišče je bilo zgrajeno še pred odcepitvijo protestantov. Verjetno zato nosi Marijino ime, saj protestanti nimajo tako gorečega odnosa do Marije kakor katoliki.

V cerkvi so nekateri napisi v nemščini. Včeraj pa sem v Hunedoari opazil nekaj madžarskih napisov. Kljub svoji etnični raznolikosti različne skupine tukajšnjega prebivalstva očitno znajo bivati skupaj v sožitju ter imajo rade svojo skupno državo Romunijo ali jo vsaj podpirajo.

Sibiu, 15.35, na poti na železniško postajo - Čez eno uro imamo vlak za Brašov, zato se vračamo na postajo, da bomo še pravočasno prevzeli težke nahrbtnike v prtljažnih omaricah.

Germanski vpliv se v mestu res precej občuti. Marinka pripomni, da se ji zdi, kot bi bila kje na Bavarskem. V knjigarni sem zasledil celo nekaj romunskih časopisov v nemškem jeziku!

Brašov, 23.11, v apartmaju - V današnjo nastanitev smo vstopili brez težav. Poleg tega je precej všečna in v bistveno boljšem stanju od prejšnje, tako da smo zelo zadovoljni. Sedaj sem že v postelji in se veselim nočnega počitka.

Jutri bo naš zadnji dan v Romuniji. Popoldne z nočnim vlakom odpotujemo v Budimpešto. Še prej si bomo seveda ogledali mesto, ki velja za eno najprivlačnejših v Romuniji.

Na nebu pravkar sveti polna luna. Mesec je torej dosegel svoj vrhunec, tako kot naše potovanje.

Lahko noč!

Nedelja, 10. 8. 2025: Mesto Brašov za piko na i našega popotovanja 

Brašov, 7.28, v apartmaju - Zbudil sem se v prekrasno jutro, svetlo in sončno. Sinoči z Marinko vendarle nisva takoj zaspala, sva se prej še malo stisnila.

Danes je nedelja. Dobro in prijetno bi se bilo udeležiti svete maše. Prejšnjo nedeljo, v Sulini, nam to ni uspelo, čeprav sem iskal možnosti. Če ne drugega, si bomo vsaj prebrali današnjo Božjo besedo.

Nekje med Brašovom in Segešvarjem, 18.36, na nočnem vlaku Dacia - Ustalili smo se na vlaku za Budimpešto in opravili družinsko besedno bogoslužje z današnjo Božjo besedo, ker se nismo udeležili nedeljske svete maše.

Sprva je bilo na vlaku nekoliko napeto, saj je na edino preostalo mesto v našem ležalnem kupeju prišla ženska, ki ima sama skoraj tolikšno količino prtljage, kot je ima nas vseh pet skupaj. Pomagal sem ji po najboljših močeh, vseeno pa se ni mogla izogniti spoznanju, da svoje gore prtljage pač ne bo mogla v celoti shraniti v kupeju.

Preko dneva smo si ogledovali mesto Brašov, ki je resnično zelo lepo. A tudi zelo turistično, kar mi je bilo nekoliko moteče. Preveč turistično vzdušje, ki se zdi pretirano hlastajoče na obeh straneh (pri turistih in pri ponudnikih izdelkov in storitev zanje). Popreproščena Romunija, predvsem kar se tiče Drakule in gradu Bran, ki je njegova izmišljena, a zelo obiskana lokacija (mi smo jo zavestno izpustili). Premalo občutka pristne Romunije zaradi množice turistov.

Med drugim smo se v mestu sprehodili po eni najožjih uličic v Evropi. Široka je le 1,3 metra in za takšno širino (bolje rečeno ožino) je dokaj dolga.

Nekje med Segešvarjem in Albo Iulio, 21.31 - Pojedli smo večerjo, si sedišča preoblikovali v ležišča in si jih postlali. Z Marinko sva pri tem sodelovala že kot uigran tim. Pozna se, da smo v zadnjih letih parkrat prespali v ležalnem kupeju. Tokrat je bila ženka povsem mirna in celo vedro razpoložena, povsem drugače kakor našo prvo noč, na poti v Romunijo.

Ob sončnem vzhodu bomo že v Budimpešti.

Ponedeljek, 11. 8. 2025: Po Madžarski proti domu 

Curtici, 1.58, na romunsko-madžarski meji - Sredi noči je, vlak dlje časa stoji, zato se zbudim. Ko se zavem, da smo na meji, me začne skrbeti za naš paket, ki ga tovorimo iz Brašova.

Naj začnem z zgodbo od začetka: Vsi fantje smo med rajžo vzljubili romunske rumove čokoladice Rom in kot velik ljubitelj rumovih sladic sem si zaželel, da si jih nekaj odnesem s seboj domov. Marinka je pristavila še svojo idejo, da bi te čokoladice nakupili kot sladke spominke za prijatelje in sorodnike. Zamisel se mi je zdela izvrstna, a naposled smo nakupili štiri cele kilske škatle teh sladkih priboljškov, skupaj skoraj 150 čokoladic. Kako sedaj vse to pritovoriti domov, ne da bi se čokolada v poletni vročini stalila in ne da bi se sladkarije deformirale? Ne moreš podariti nečesa, kar je napol uničeno.

Tako sva z Marinko že par dni pred čokolado nabavila mehko hladilno torbo ter lahke hladilne elemente (hladohrame), oboje sva dobila poceni. Ker tri od štirih škatel čokoladic niso več imele pokrova, sem nabavil še močni lepilni trak in z zapadlimi nastanitvenimi dokumenti zimproviziral pokrove. Škatle sem nato z lepilnim trakom še skrbno povezal skupaj na način, da so čokoladice kolikor toliko zaščitene pred tlačnimi silami. Nastal je sladki paket, ki sem ga vstavil v hladilno torbo, katere obliki se je načrtovano prilegal. Okoli paketa sem po obodu namestil hladilne elemente, ki sem jih predhodno čez noč ohladil v zamrzovalnem delu hladilnika v apartmaju. Da se karton zaradi kondenza ne bi razmočil in razpadel, s čimer bi izgubil svojo zaščitno funkcijo, sem sestav škatel zavaroval s plastično vrečo. V torbi sem za dodatno izolacijo na dno položil svojo vetrovko, na vrhu zložil jopico, med stranske stene torbe in hladilne elemente pa sem namestil spodnji del trenirke, ki je bil ravno prav dolg, da je paket krog in krog ovil.

Kaj me je torej skrbelo sredi noči? Sladki paket smo na vlaku pospravili globoko pod sedež v kot kupeja, da bi bil na varnem pred nerodnimi stopali in hkrati pred vročino, ki se je kljub klimatski napravi nabirala pod stropom vagona. Tako pospravljen, skoraj skrit ter skrbno ovit in zalepljen bi paket utegnil vzbuditi sum mejnim organom, če bi se kljub schengenskemu režimu odločili preiskati vlak. Pred četrt stoletja mi je mejni uradnik na istem mejnem prehodu nič kaj uvidevno preiskal stvari, ki sem jih nakupil v Carigradu. V vrečko z jabolčnim čajem mi je odločno zarezal z nožem, da bi ugotovil, ali se notri ne skriva kaj prepovedanega. Če bi se kdo na enak način spravil preiskovat naš sladki paket, bi nam hitro povzročil veliko škode, morda bi naš projekt čokoladic nasploh šel povsem po zlu!

Čeprav nam paket povzroča sitnosti, moram vendarle priznati, da mi je projekt hkrati v izziv in mi zato nudi zadovoljstvo.

Sicer pa bomo ob nocojšnjem povratku domov videli, kako uspešen bo.

Budimpešta, 7.06, na vlaku - Pred dvema urama, točno po voznem redu, je naš Dacia ekspres prispel na vzhodno budimpeštansko postajo, Keleti. Z metrojem smo se prestavili na južno postajo, Déli, kjer smo pozajtrkovali. Sedaj pa se že, udobno sedeč na naslednjem vlaku, prebijamo skozi zanimiv labirint tirov madžarske prestolnice.

Hodoš, 13.13, v vagonu - Ponovno v domovini! Naš vlak trenutno stoji na postaji zaradi mejnih formalnosti, kot sta policijski obhod vlaka in zamenjava madžarske lokomotive s slovensko.

Mi popotniki pa imamo podelitev o tem, kako nam je bilo na potovanju. Vsak od nas reflektira glavne vtise. Otroci povedo, da so se imeli bolje, kot so pričakovali. Tudi nama z Marinko je bilo (zelo) fajn in sva hvaležna za obilico lepih doživetij. Starejši trije še ugotavljamo, da smo Romunijo in Romune spoznali na drug način, kot smo jih poznali doslej, ko jih v bistvu sploh nismo zares poznali.

Z drugimi besedami, otresli smo se predsodkov o tej državi in njenih ljudeh. Sedaj vidimo Romunijo kot veliko državo v dobesednem in metaforičnem pomenu. Priznam, da se prej svojih zadevnih predsodkov sploh nisem zavedal. Očitno je res, da se predsodkov pogosto zavemo šele takrat, ko se jih znebimo.

In še nekaj statistike: V petnajstih dneh našega vandranja smo prepotovali več kot 4.600 kilometrov. Od tega največ, skoraj 4.400, po železnicah, ostalo smo prepluli ali prevozili z avtobusom.

Maribor, okrog 16.45 - Srečno smo se vrnili domov, živi in zdravi in zadovoljni, čeprav seveda utrujeni od poti. Sedaj smo se že najedli, zahvaljujoč najstarejšemu sinu Gašperju, ki je ostal doma in nam prinesel topli obrok.

Pa tudi čokoladice so z nekaj skrbnosti pri rokovanju srečno prestale vse prenašanje, prestavljanje, gnečo in vročino tridesetih ur tisočkilometrskega vlakovanja iz Romunije do doma!